Zakaj so nekateri ljudje precej bolj maščevalni kot drugi?

Mahatma Gandhi je nekoč dejal, da bo zaradi principa »oko za oko« sčasoma oslepel ves svet. Vendar pa se verjetno tudi sami občasno znajdete v situaciji, ko se težko uprete želji po maščevanju. Kadar nas nekdo prizadene ali nam povzroči škodo, je eden naših prvih impulzov misel, da bi se maščevali. Vendar pa večina ljudi te načrte nato vendarle precej hitro opusti, saj ugotovijo, da se ne splača zapravljati energije za maščevanje. Nekateri pa ne obupajo tako zlahka, ampak temu cilju podredijo večino svojega časa, dokler tisti, ki jim je povzročil trpljenje, ne dobi »pravične kazni«. Kaj je tisto, zaradi česar je za nekatere ljudi ideja o maščevanju še posebej vabljiva?


Maščevanje

Maščevalni posamezniki tudi bolj sadistični?

Z raziskovanjem vprašanja, kaj so tiste osebnostne lastnosti, zaradi katerih so določeni ljudje izjemno maščevalni, se je pred nedavnim intenzivno ukvarjal profesor psihologije David Chester z univerze v Virginiji. Ugotovil je, da je mogoče pri posameznikih, ki so zelo maščevalni, pogosto zaznati tudi nagnjenost k sadizmu. Gre za ljudi, ki v tujem trpljenju in bolečini najdejo užitek. Tako se težko sprijaznijo z idejo, da je maščevanje v večini primerov nesmiselno, saj ne more izničiti tistega, kar je bilo storjeno. Pri ljudeh, ki se kljub temu odločijo za maščevanje, vendarle gre za nekakšno povračilo v obliki »užitka«.

Ljudje pogosto težko priznajo, da uživajo v maščevanju

Da se je profesor Chester dokopal do svojih ugotovitev, je analiziral vprašalnike oziroma ankete, ki jih je izpolnjevalo skoraj 700 študentov. Ti so morali odgovarjati, ali se strinjajo z izjavami, kot je na primer: »Kadar mi kdo stori kaj žalega, ne morem živeti sam s sabo, dokler se ne maščujem.« Ali pa: »Kdor koli me sprovocira, si zasluži kazen.« Vprašalnik je bil zastavljen tako, da anketirancev ni neposredno spraševal o tem, ali so maščevalni ali ne. Mnogi posamezniki namreč to lastnost ali težnjo zanikajo, saj načeloma ni družbeno sprejemljiva. Vendar pa drugačen pristop razkrije, da so v resnici precej bolj nagnjeni k maščevanju, kot bi bili pripravljeni priznati.

Maščevalnost naj bi bilo vendarle mogoče ukrotiti

David Chester se sicer skupaj z ekipo strokovnjakov intenzivno ukvarja z agresivnim vedenjem. Da bi lahko namreč preprečili mnoga nasilna dejanja, moramo najprej razumeti, kaj je tisto, kar posameznika privede do tega, da se odloči za agresijo. Verjetno vsi občasno doživljamo agresivne misli, tu so še dejavniki, ki lahko povečujejo nevarnost za agresivne izbruhe (na primer visoke temperature), vendar pa večina ljudi ne prestopi »meje«. Čeprav je prof. Chester ugotovil, da so posamezniki, ki so zelo maščevalni, že v osnovi bolj nagnjeni k sadizmu, meni, da lahko z določenimi ukrepi željo po maščevanju vendarle obrzdajo. Mnogi posamezniki se vendarle zavedajo, da imajo težave z maščevalnostjo, zato si želijo pomoči. Ena od možnosti je na primer ta, da se zamotijo z drugo dejavnostjo, ob kateri čutijo ugodje. Tako tega občutka ne bodo več iskali v maščevanju. Zelo koristen pa naj bi bil v takšnih primerih tudi trening čuječnosti.


SHARE
Karmen Jordan
Diplomirana slovenistka in literarna komparativistka, podiplomska študentka; njen vsakdan je prepreden z branjem in pisanjem. Dolgi sprehodi brez cilja, s katerimi občasno prekine svojo običajno rutino, ji pomagajo, da zbistri misli in si nabere novih moči.