Vračanje k sebi

Ponavadi se pričnemo na svoje življenje bolj resno ozirati, ko nam ta na našo pot prinese različne izzive v obliki neuspehov: izguba službe, prekinitev partnerskega odnosa, slabo zdravstveno stanje, čustveni pritiski, splošno nezadovoljstvo, izguba želja in ciljev ter splošna izgubljenost v svojem življenju. Velikokrat se zgodi, da neuspehov ne vidimo kot odskočna deska, da naredimo korak k sebi, da najdemo oziroma vzpostavimo vez s samim seboj. Takrat se pričnemo še bolj utapljati v našem slabem stanju, saj se kar ne spravimo dogajanju reči stop. Življenje nas dostikrat s krutimi dogodki želi zbuditi iz naše omame in nas spraviti na pot, kjer bomo sami odgovorni za njegovo smer in razvoj. Ker nas sistem ni nikoli naučil kako stojimo na lastnih nogah, temveč nas je od trenutka, ko smo prišli na svet, delal odvisne od naše okolice, se nam slabi dogodki kar vrstijo.


Vračanje k sebi

Cona udobja je iluzija

Da bi jim nekako pobegnili, si lahko okoli sebe ustvarimo cono udobja, kjer se odločimo, da smo zadovoljni s tem, kar imamo. V tem kokonu se sicer lahko počutimo kot da je vse v najlepšem redu in da nam nič ne manjka. Ta kokon pa je največkrat zgolj utvara ali iluzija, ki zavira naš osebni napredek. Če se ozremo okoli nas, bomo hitro videli, da imajo ljudje za katere menimo, da imajo urejeno življenje, velikokrat osebne težave, ki se kažejo v obliki bolezni, depresij, krize srednji let in varanja. Nastanejo na podlagi iluzije cone udobja, kjer se za videzom, da nam nič ne manjka, počutimo neizpopolnjene in prazne. Manjka nam pravi smisel življenja, ki ga skrivamo tudi z odvisnostjo od tablet, alkohola, hrane, športa, odnosov, hitre vožnje … Glede na to, da je naštetega vse več, lahko rečem, da živimo v iluziji življenja, ki nam jo narekujejo drugi, pri tem pa smo na vedno večji razdalji od sebe, svojih resničnih potreb, želja in ciljev.

Naš pravi in resnični jaz

Naučili smo se, da so potrebe drugih pomembnejše od naših, zato večino energije vlagamo izven sebe. Po drugi strani, ko sebe postavimo na prvo mesto, pa iz nas seva egoizem, sebičnost in hlepenje po dobrinah. Povsod okoli nas iščemo srečo in notranje zadovoljstvo, ki pa ju ni od nikoder. Tako smo vsakič dlje in dlje od sebe, od naše prave biti, dokler nismo že tako zgubljeni, da lahko pride tudi do resnih in trajnih posledic. Vsak v sebi ve, kaj mora narediti, kaj je njegovo življenjsko poslanstvo in naloga. Na podlagi vsakodnevnih dogodkov pa delujemo, da je preživetje, kjer imamo dovolj denarja za plačilo položnic, nekaj tednov dopusta na leto in avto bistvo našega obstoja.

Prisluhnimo in poglejmo v dogodke ter stanja, ki so trenutno ali že nekaj časa v našem življenju. Potem pomislimo in si na list papirja zapišimo kaj so naše resnične želje in cilji ter kje v tem se nahajamo trenutno. Vzemimo si še nekaj časa, pojdimo v naravo ali pa si samo najdimo miren kotiček in poglejmo v sebe, ali nas to zadovoljuje, ali smo resnično srečni. Prisluhnimo svojemu srcu in mu dovolimo, da nas vodi. Vsekakor lahko še vedno pričakujete vzpone in padce, a to je pri delu na sebi nekaj običajnega. Pravo delo na sebi pomeni delati na slabih stvareh, na stvareh, ki jih imamo zakopane globoko v sebi, se jih sramujemo ali kako drugače skrivamo pred seboj in okolico. Ravno v njih pa je ujete največ energije, energije, ki nam pomaga živeti svojo pravo resnico. Stopimo na pot, ki nas vodi k sebi, pogumno in odločno.