Voh in okus sta neločljivo povezana

Večini ljudi se zdi popolnoma logično in očitno, da vonjamo z nosom, okušamo pa z usti. Vendar ni čisto tako. Voh pri občutenju okusa in posledično pri uživanju v hrani odigra zelo pomembno vlogo. Verjetno ste opazili, da ko ste prehlajeni in imate zamašen nos, hrana nima prav nobenega okusa. Poleg tega je okus določene hrane v veliki meri odvisen prav od vonja (to sta na primer čokolada in kava).


Ko okušamo hrano, gre pri tem za doživljanje vonja in okusa. Najmanj 75 % tega, kar zaznavamo kot okus, dejansko izhaja iz našega zaznavanja vonja. Prav zaradi tega ljudje navadno skoraj nikoli ne tožijo zaradi izgube voha, ampak le potožijo, da hrana nima več takega okusa kot prej.

Okušalne brbončice na jeziku lahko razlikujejo (le) med petimi osnovnimi okusi, vohalne čutnice pa po drugi strani lahko ločujejo med tisočerimi vonji, četudi gre med njimi le za čisto majhne razlike. Čut za vonj je namreč kar 10000-krat občutljivejši od čuta za okus.

voh in okus

Kako zaznavamo vonj

Vonj zaznavamo na dva načina. Poleg zaznavanja vonja ob tem, ko nekaj povohamo (temu pravimo oronazalna olfakcija), obstaja še en način vohanja, ki pa se razvije pri jedi. Vonj zaužite hrane potuje po poteh med usti in nosom, da bi dosegel vohalne čutnice v vrhu nosu. V strokovnem izrazoslovju temu pravimo retronazalna olfakcija, ki deloma povezuje vohanje in okušanje.


Če bi na primer uživali nastrgano jabolko, bi okušalne brbončice tega le s težavo ločile od okusa naribane čebule. Ko se jabolko ali čebula pomeša s slino v ustih, se sprostijo molekule vonjev, ki potujejo iz ozadja  žrela v nosne poti, kjer hrano, glede na pretekle spomine, pravilno prepoznamo. Retronazalna olfakcija nam torej omogoča, da popolnoma občutimo okus. To lahko preverite z naslednjim poskusom: V usta dajte sladkarijo, nato pa se med žvečenjem sladkarije primite za nos in ga po nekaj sekundah spustite. Opazili boste veliko razliko v okusu.

Oronazalno in retronazalno zaznavanje vonja sta zelo različna. Če hrano le ovohavamo, pri tem ni nikakršnega zaznavanja okusa, pri retronazalni olfakciji pa do močnejšega občutenja okusa v ustih pride  takrat, ko začnemo jesti. Ljudje oba procesa doživljamo popolnoma drugače – kako na primer zaznavate vonj sveže kuhane juhe v daljavi in kako občutite njen okus, ko jo jeste?

Zanimivo je tudi, da vonj celo spodbudi prebavne sokove. Preden sedemo k obroku, nos zaradi oronazalne olfakcije pomaga sprožiti prebavo. Ko končno zavohamo aromo težko pričakovane jedi, se začne pospešeno izločati slina in naše telo je pripravljeno za to, da bo razgradilo škrob v hrani.

Voh in okus sta kemična čuta

Voh in okus se razlikujeta od vida in sluha, saj za prenos podatkov o zunanjem svetu potrebujeta neposreden stik. Odvisna sta od specializiranih receptorskih celic, ki jih vzdražijo molekule, ki se raztapljajo v tekočini okoli njih, v slini v ustih in sluzi v nosu.


Okušalne čutnice tako lahko zaznavajo samo snovi, ki jih v danem trenutku dejansko imamo v ustih, vonji pa se do nas prenesejo po zraku. Vonj zaznavamo s posebnimi vohalnimi čutnicami – gre za živčne celice z dolgimi dlačicami. Na vrhu nosu se nahaja vohalni epitel, kjer najdemo na milijone receptorskih celic. Čisto na vsaki celici je veliko dlačicam podobnih izrastkov, ki visijo v nosno votlino, to pa prekriva tanek sloj prozorne sluzi. Molekule vonjev v nos pripotujejo skupaj z zrakom, nato se razgradijo v sluzi, kar sproži odziv receptorjev v prej omenjenih živčnih celicah.

Ko smo prehlajeni, sluz postane tako gosta, da ne more več razgraditi molekul iz zraka, zato mi tudi ne moremo več zaznavati vonja. Zanimivo je tudi, da smo za vonj najmanj dovzetni navsezgodaj zjutraj, naše zaznavanje pa se čez dan izboljšuje. Naš vonj je prav tako krepkejši spomladi in poleti kot pa v drugih dveh letnih časih.

Povzeto po: Reader’s digest: Izostrite čute. Mladinska knjiga, 2010.

SHARE