Telesna dismorfija ali izkrivljena predstava o lastnem telesu

Telesna dismorfija ali telesna dismorfna motnja je psihiatrična motnja v doživljanju lastnega telesa. Ne gre zgolj za nizko samopodobo ali negativno predstavo o svojem telesu, ampak za anksiozno motnjo z obsesivno-kompulzivnimi značilnostmi, ki lahko tistemu, ki jo ima, povzroči nemalo preglavic.


Gre za obsedenost z enim ali več deli telesa. Ljudje s to motnjo nenehno razmišljajo o tem, kako so grdi, teh misli pa ne zmorejo nadzorovati. Zaradi tega se počutijo žalostne in manjvredne. Negativne misli in občutke skušajo pregnati s ponavljajočimi se vedenjskimi vzorci. Po nekaterih statističnih analizah naj bi za telesno dismorfijo bolehalo pol procenta svetovne populacije. Kljub temu so njeni znaki težko razpoznavni in jih lahko zamenjamo za zagledanost vase ali nenavadno, celo zanimivo obsesijo. V resnici gre za resno duševno težavo, ki zahteva zdravljenje.

Telesna dismorfija

Kateri so znaki telesne dismorfije?

Pri telesni dismorfiji ne gre za družbeni pritisk na ženske, kot bi lahko kdo zmotno mislil. Pakistanska študija je pokazala, da je telesna dismorfija bolj pogosta pri moških kot pri ženskah. Obstajajo določeni dejavniki tveganja za razvoj te motnje, npr. prisotnost drugih mentalnih težav (depresija, hude motnje hranjenja) in zunanji dejavniki (npr. konflikti v družini, stališča staršev glede zdravja), vendar tudi ti ne morejo natančno napovedati telesne dismorfije.

Fiksirani so na določen del telesa

Telesna dismorfija ni usmerjena na celo telo, temveč na en del telesa. Bolniki se pogosto osredotočijo oziroma fikisirajo na del telesa, ki ga smatrajo kot »nepopolnega«. Najpogostejši deli telesa, ki povzročajo skrbi dismorfikom, so: koža, lasje, telesna teža, trebuh in obrazne poteze. Ker je telesna dismorfija klasificirana kot dalj časa trajajoča motnja usmerjene anksioznosti, s časom postaja vse težja. Po nekaj mesecih ali letih so bolniki »prepričani«, da je nek del njihovega telesa popolnoma odvraten in da jim nihče ne pove resnice o njem.


Misli o njihovem telesu so vsiljive in mučne

Gre za motnjo, za katero je značilna nenehna in vsiljujoča zaskrbljenost glede imaginarnega ali zelo blagega defekta. Misli o njem postanejo ponavljajoče in uidejo izpod nadzora, začnejo motiti druga življenjska področja in povzročajo intenziven obup. Bolnik z motnjo, kot je telesna dismorfija, se ne more »odlepiti« od obsesivnega mišljenja, kar povzroči zaskrbljenost in trpljenje. Vseeno pa med telesno dismorfijo in obsesivno-kompulzivnimi motnjami obstajajo razlike. Ljudje s telesno dismorfijo imajo močno zmotno predstavo, ki se je ne morejo znebiti, in so lahko tudi bolj samomorilni.

*****************