Strah pred zapuščenostjo

Mami mi je pravila, da kot malčica nisem smela biti niti minute sama, da ne bi pričela krčevito jokat. Biti sama samo nekaj minut, da je lahko odšla na hitro na vrt, mi je predstavljajo grozovit strah pred zapuščenostjo.


Kot dojenčki in otroci smo povsem odvisni od staršev in tako zelo občutljivi. Še tako majhno in nenamerno dejanje naših staršev, ki ga mi dojamemo kot ogroženost, da bomo ostali sami, se nam lahko zareže globoko v podzavest, kjer nezavedno deluje na naše življenje. Vpliva na naš čas odraščanja in narekuje naše odzive tekom celega življenja. Lahko nas močno zaznamuje in lahko nas naredi ujetnika nas samih.

osamljena

V odnosih se ujetništvo največkrat kaže tako, da se bodisi zapiramo vase in ne želimo povedati svojega mnenja, saj s tem tvegamo zavrnitev ali kritiko s strani drugega, to pa nam podzavestno predstavlja grožnjo, da nas bo ta oseba zapustila. Pri tem sploh ni pomembno, da nam ta oseba kaj pomeni, lahko je čisti neznanec, pomemben pa nam je njegov odziv, ki ga zaradi potlačenih vzorcev iz otroštva dojemamo kot grožnjo pred zapuščenostjo. Njegov odziv nam pritisne na ta občutek, ki ga pa ne moremo povezati s primarnim vzorcem, saj ga nimamo ozaveščenega. Drugi način manifestiranja strahu pred zapuščenostjo pa se kaže v tem, da delamo vse, da se to udejanji. Če dam za primer partnerski odnos, se bo oseba z omenjenim vzorcem do partnerja obnašala tako, da jo bo ta slej ko prej zapustil. Oseba se lahko prične obnašati neljubeče, gospodovalno, se zapre pred partnerjem ali zganja scene ljubosumja in nadzora ali pa se, popolnoma nasprotno, na partnerja čustveno in osebnostno obesi in ga prične dušiti s svojo ljubeznijo. Oba načina obnašanja privedeta do enakega konca; oseba navkljub strahu, da bi ostala sama, ostane sama.

Sami smo odgovorni za svoje življenje in mi sami na podlagi vzorcev in prepričanj privabljamo dogodke.. Namenjeni so predvsem vpogledu v sebe, v našo osebno rast in širjenje zavedanja o tem, zakaj se nam dogaja, kar se nam dogaja. Strah pred zapuščenostjo je lahko tako močan, da smo lahko celo življenje sami ali pa skačemo iz veze v vezo, saj nam bi bila popolna čustvena predaja osebi v odnosu preveč boleča, če bi doživeli zavrnitev. Začutili bi enako močno bolečino kot smo jo doživeli prvič, nekje v zgodnjem otroštvu, ko smo bili krhki in občutljivi.


Brskanje po preteklosti in ozaveščanje vzorcev, ki nas omejujejo v sedanjosti in preprečujejo našo osebnostno rast, je naporno in največkrat boleče, saj moramo ozavestiti vse občutke, ki smo jih takrat občutili. Toda šele tako lahko nastopi olajšanje in odrešitev, kjer nam nedolžen pogovor ne predstavlja grožnje pred zapuščenostjo in se v partnerskem odnosu ne obnašamo več ogroženo.