Slovenci so odkrili gen za vitkost

Gen za vitkost, ki so ga odkrili slovenski raziskovalci, pomeni preboj v razvoju novih možnosti zdravljenja sladkorne bolezni, povezane z debelostjo. Kaj sploh je gen za vitkost in kako so ga odkrili?


Slovenski raziskovalci, ki so odkrili omenjeni gen, so pojasnili, da gre za že dolgo časa poznani encim TST (tiosulfat-sulfur-transferaza), ki se ga uporablja pri razstrupljanju cianida. Ta encim imajo vsi, le da je pri nekaterih bolje izražen. Povišamo ga lahko tudi s soljo, je povedal vodja raziskav Simon Horvat z ljubljanske Biotehniške fakultete in Kemijskega Inštituta.

Gen za vitkost

Pri akutni zastrupitvi s cianidom se že dalj časa uporablja sol (tiosulfat), ki v povezavi s TST razstrupi cianid. Slovenski znanstveniki so dobili idejo, da bi to sol dodajali debelim in diabetičnim mišim ter s tem spodbudili TST in pozitivne metabolne učinke. To so s poskusom tudi potrdili.

Raziskavo so 6. junija objavili v reviji Nature Medicine. Poleg Horvata so v njej sodelovali tudi raziskovalci z Univerze v Edinburgu na Škotskem. Z Univerze v Ljubljani sta v raziskavi sodelovala še Jasmina Beltram (genetsko kartiranje) in Gregor Gorjanc (statistična in bioinformatična analiza).


Več prisotnega gena – manj debelosti

Raziskovalci so se v preteklosti osredotočali večinoma na debelost. V tej raziskavi so to spremenili in sklenili raziskovati zdravo vitkost. Opravili so genske in molekularne analize »vitkih« in »debelih« miši. Pri tem so želeli ugotoviti, zakaj so vitke miši zdrave, kljub temu, da jejo enako ali celo več kot debele.

Visoko izražen gen v maščobnem tkivu veča odpornost na razvoj debelosti in sladkorne bolezni, ki je povezana z debelostjo, so ugotovili. Gen torej deluje antidiabetično (zdravi sladkorno bolezen).

Na populacijah ljudi iz Avstrije, Islandije in Škotske so raziskovalci pokazali tudi, da je pri vitkih ljudeh v maščobnem tkivu povišana raven encima TST. Pri debelih in sladkornih bolnikih je ta raven znižana.

Razvoj novih in učinkovitejših zdravil

Na podlagi tega odkritja bi lahko razvili bolj učinkovita in tarčna zdravila – tako, da bi povečali količino beljakovin v mišicah in s tem izboljšali metabolno zdravje mišic in maščevja. Mišice bi sprejemale več sladkorja in znižale krvni sladkor, je povedal Horvat. Seveda bo potrebnih še veliko raziskav o učinkovitosti in varnosti uporabe te metode.


Sladkorna bolezen tipa 2 je kompleksna. Čudežnega zdravila, ki bi odpravil vse težave naenkrat, zato ne bo, je povedal Tadej Battelino, predstojnik Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove na Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana. Kljub temu bi dokaz o učinkovitosti encima TST pomenil pomemben prispevek k obravnavi debelosti, metaboličnega sindroma in sladkorne bolezni tipa 2. Razvoj zdravila bi lahko trajal od 5 do 10 let, je še zaključil.

Ta zdravila bi bila bolj varna v primerjavi s sedanjimi, saj bi delovala preko maščobnega tkiva. Trenutna zdravila večinoma delujejo preko centralnega živčevja v možganih, kar povzroča stranske učinke.