Skrivanje za potrebo po nadzoru

Prilagajanje na dano situacijo je danes zamenjal primež nadzora, ki ga izvajamo nad seboj in nad vsem okoli nas. Bolj, kot imamo vse pod nadzorom, boljše se počutimo. Pa je res tako? Če pogledamo kaj se navadno skriva za potrebo po nadzoru, pridemo v prvi vrsti do čustvenega pomanjkanja. Praznino, raztresenost ali nemir nadomeščamo z nadzorom zunanjega sveta: partnerski odnos, kjer partnerja nadziramo in usmerjamo kako se naj obnaša in kaj naj počne, služba, kjer imamo občutek, da se brez nas ne bo nič zgodilo in da dela ne more nihče drug opravit tako dobro kot mi sami. Namesto, da bi poiskali pomoč sodelavcev ali si postavili meje, si nalagamo več in več dela. Nadzor se pomeša s strahom pred tem, da bi naredili kaj narobe, ta povzroči stres, v nas raste občutek nemoči, ki se še potencira z obsegom dela, kjer kar ne pridemo do konca. In rezultat je še povečana potreba po nadzoru.


Nadzor

Moje mnenje je edino pravo

Želja po nadzoru se velikokrat oblikuje zaradi občutka neizpolnjenosti, ki ga doživljamo na nekaterih življenjskih področjih. Na primer: če imamo v službi občutek, da nam stvari uhajajo iz rok, bomo to nadomeščali s povečanim nadzorom v partnerskem ali prijateljskih odnosih ali pri vsakodnevnem življenju, kjer mora biti vse kot smo si zamislili. Vse na svojem mestu. Vsaka morebitna odstopanja nam povzročajo stres in frustracijo, preko katere gremo le stežka. Lahko nam predstavlja velik osebni poraz, pa čeprav je to le malenkost.

Pomislimo, kolikokrat smo hoteli uveljavljati svojo voljo, pogled ali odločitev, pa čeprav sploh ni bilo tako zelo pomembno. Šlo je bolj kot ne za občutek zadoščenja, ki smo ga dobili, ko se je nekaj zgodilo po naše. Čeprav smo globoko v sebi vedeli, da niti ni nujno bila prava odločitev. V tistem trenutku je bila najbolj pomembna naša zmaga. Občutek zadoščenja. Občutek moči in občutek da imamo vajeti v svojih rokah. Žal pa tovrstna zmaga prinaša zgolj kratkoročno zadoščenje, ki prinaša še močnejši občutek potrebe po nadzoru.

Stopimo v svet lastnih čustev

Najpomembnejši nadzor je nadzor nad samim seboj,. Pri tem ne mislim, da postanemo čisto togi, trdi in zaprti, temveč, da se spustimo v svet naših čustev, brez strahu, kaj bomo videli in spoznali. Zagotavljam vam, da bo pot vsekakor divja in pestra, a vzpostavitev občutka, da boste zmogli ozavestit vse, kar vam bo pot prinesla nasproti, je nadzor nad seboj, ki ga omenjam. Pravi nadzor nad seboj pomeni zmožnost, da lahko v vsakem trenutku prepoznamo občutja, ki jih imamo v sebi. Da začutimo strah, jezo, žalost, tesnobo … in jih sprostimo skozi čustveno in fizično telo. Da se ozremo vanje kot v ogledalo in vidimo kaj nam kažejo.


Vzpostavitev sproščenega nadzora pomeni, da se čustvom ne prepustimo in dovolimo, da opletajo z nami kot jih je volja, temveč da smo tukaj in zdaj, v sebi, si jih priznamo, ozavestimo, kjer pogledamo zakaj in kdaj so se pojavila ter jih spustimo. Jih ne potlačimo globoko v sebe, kjer se bodo nabirala plast na plast in nas počasi srkala in usmerjala v našem delovanju, temveč bomo mi tisti, ki jih bomo uporabljali za naš napredek, spoznanja o sebi in za bolj zdravo in zavestno delovanje do sebe in drugih.

Bolj, kot bomo vešči v tem, manj potrebe po nadzoru sveta okoli sebe bomo potrebovali. S tem se bomo sproščali in posledično bodo vsi naši odnosi prijetnejši, bolj sproščeni in produktivnejši.