Sanje – v prepletu najrazličnejših zgodb

Vsi ljudje sanjamo. Naša domišljija med spanjem splete najrazličnejše zgodbe, včasih tako močne, da se jih spomnimo tudi, ko se zbudimo. Najpogosteje sanjamo v zadnji fazi spanja, imenovani REM, saj je prav v tej fazi dejavnost možganov zelo visoka. Sanje iz te faze so navadno tudi najbolj žive in si jih, v primerjavi s sanjanjem v drugih fazah, tudi najlažje zapomnimo.


Večina sesalcev med spanjem sanja, trajanje sanj pa je različno. Ljudje v povprečju v eni noči sanjamo od 90 do 120 minut, pri živalih pa se trajanje sanjanja razlikuje glede na njihovo velikost. Miš tako denimo sanja 10 minut, maček 24, slon pa kar 120 minut.

Sanje

Spanje je del biološkega ritma in je čas, ko možgani sebi in telesu ukažejo počitek. Spanje je nujno, saj si med tem naberemo novih moči in se tako lažje soočamo z vsakodnevnimi izzivi. Ko zaspimo, se »izključijo« naše misli, čuti, dejavnosti, zgodijo pa se tudi številne fizične spremembe – zenice se zožijo, očesno jabolko se obrne navzgor, zniža se srčni utrip, dihanje je počasnejše, telesna temperatura upade.

Potrebe ljudi po spanju se precej razlikujejo, med drugim pa so odvisne tudi od starosti. Dojenčki tako večino dneva, med 14 in 16 ur, prespijo, odrasli pa spijo nekje med 7 in 8 ur. V zgodnji odraslosti težave s spanjem niso običajne, v kasnejših življenjskih obdobjih pa se to spremeni. Pri starosti 50 let tako v povprečju kar 25 odstotkov žensk in 15 odstotkov moških s kakovostjo svojega spanja niso zadovoljni. Slednje gre morda pripisati več dnevnim obremenitvam, hitrejšemu življenjskemu tempu in številnim skrbem.


Sanje v luči zgodovine

Človekovo zanimanje za sanje sega daleč nazaj v zgodovino. Spečega človeka, ki sanja o svojem plenu, je na steno jame v francoskem Lascauxu, naslikal že jamski človek. Za sanje so se zanimali tudi Egipčani, ki so verjeli, da so sanje sporočila bogov. Prav oni so že 1300 let pr. n. št. izdelali prvo sanjsko knjigo, v kateri so zbrali več kot 200 sporočil, ki naj bi jih v sanjah pošiljali bogovi.

Svoje sanjske knjige so imeli tudi Asirci, v bogati knjižici sirskega kralja Asurbanipala je bilo knjige s to tematiko najti že iz četa 2000 pr. n. št. Sanje so predmet zanimanja predstavljali tudi Grkom, ki so v želji po razumski razlagi sanj preučevali egipčanske, asirske, židovske, babilonske in perzijske teorije o sanjah. Prav tako so Grki tudi verjeli, da so sanje sporočila bogov, grškega izvora pa je tudi sodobna misel o sanjah kot razodetju človekove resnične narave.

Ena izmed bolj znanih teorij sanj iz novejšega obdobja pa je razlaga Sigmunda Freuda, ki je bil prepričan, da se v sanjah izražajo naše neizpolnjene želje, ki jih v budnem stanju razumsko zavračamo. S sanjami se je ukvarjal tudi Freudov učenec Carl Jung, ki pa je menil, da so sanje del narave, ki nam želi nekaj sporočiti.

Kje sanje nastajajo?

Sanje po mnenju številnih raziskovalcev nastajajo v centru za spanje, ki leži v zadnjem delu možganov v bližini področja, odgovornega za prepoznavanje obrazov, okolice, pa tudi za čustva in vizualni spomin. Vse to je hkrati tudi osnova za sanjanje. Raziskovalci hkrati poudarjajo, da je za natančnejše razlage potrebno še veliko raziskav »sanjskega centra«.


Ljudje sodobnega sveta na svoje sanje pogosto pozabljamo, morda zato, ker ne mnogokrat ne opazimo vrednost naše lastne notranje modrosti. Kljub temu pa ne velja pozabiti tudi na sanjarjenje, ko smo budi. Prav to nas namreč spodbuja k temu, da si postavljamo višje cilje, pričakovanja in želje. Zavedne sanje so s tega vidika prav tako pomembne kot tiste, ki jih doživljamo medtem, ko spimo.