Poročena zaradi Trumpa

Če Donald Trump ne bi bil predsednik, bi bila Amanda Seyfried morda še vedno samska. Zvezdnica, ki bo letos v kinu navduševala predvsem žensko občinstvo v filmu Mamma Mia: Spet začenja se!, je povedala, da se je za poroko s Thomasom Sadoskijem odločila, ko je nekdanji zvezdnik resničnostne oddaje Vajenec leta 2016 zmagal na ameriških volitvah.


Amanda Seyfried

Amanda in Thomas sta se skrivaj poročila leta 2017: »Šlo je za eno tistih stvari. Izvolili so Trumpa, svetu se je mešalo, jaz pa sem rekla: To so sanje, iz katerih se morda nikoli ne bom zbudila. Če je temu res tako, se poročiva!«

Nikoli ni zamujala

Kmalu potem se jima je rodil prvi otrok, hčerka, katere imena nista razkrila. Materinstvo je spremenilo njeno življenje v vseh pogledih, posebej pa pri njenem igralskem poklicu: »Zdaj, ko sem starejša, so stvari boljše kot takrat, ko sem bila najstnica, ko so z menoj grdo ravnali.«

O hollywoodskih kolegih dodaja: »Oh, zdaj jih imaš čez trideset? Zdaj morda lahko zaupam tvojemu mnenju, mi govorijo. Ali pa mi rečejo: Torej sklepam, da se boš zdaj pravočasno prikazala na snemanju? Pa nisem nikoli, čisto nikoli zamujala, celo kot 15-letnica ne. Ampak zdaj, ko imam otroka, se zdi samo po sebi umevno, da sem odgovorna oseba. Od kar imam otroka, sem se naučila, da stvari ne smem jemati preveč osebno, ker je to čisto zapravljanje časa.«


Obsesivna motnja

Čeprav igralka po eni strani skriva zasebno življenje oziroma se ji brez posebnih škandalov uspeva izogibati tudi zvedavih fotografov, je o določenih stvareh pripravljena govoriti zelo odkrito. Na primer o tem, da ima obsesivno kompulzivno motnjo. »Jemljem Lexapro in nikoli ga ne bom nehala jemati,« je povedala o potrebi po jemanju antidepresivov. »Jemljem jih od 19-tega leta. Sem na najnižji dozi. Ne vidim pa smisla, da bi jih prenehala jemati. Če gre za placebo ali ne, nočem tvegati. Proti čemu se pravzaprav bojuješ? Proti stigmi, da si s tem pomagaš? Na duševno bolezen ljudje še vedno gledajo drugače kot na druge bolezni, ampak po mojem mnenju razlik ni. Vzeti jih je treba resno kot vsako drugo.« Zaradi tega je obiskovala tudi terapevta, dodaja pa: »Duševne bolezni niso vidne. Ne vidite tumorja, ciste, ampak je tam. Zakaj bi to morali dokazovati? Če jo lahko zdraviš, jo zdravi. Mene je zelo skrbelo, ali sem zdrava ali ne in to je bila posledica obsesivno kompulzivne motnje. Mislila sem, da imam možganski tumor. Šla sem na slikanje glave in k nevrologu, ta pa me je napotil k psihiatru. Z leti so se strahovi in kompulzivne misli zmanjšali. Zavedanje, da veliko mojih stvari nima temeljev v realnosti, resnično pomaga.«

Amanda je tablete jemala tudi med nosečnostjo.

*****************