Paradižnik – jabolko ljubezni in priljubljena vrtnina

Paradižnik izvira iz Južne Amerike, iz perujskih Andov, in je bil nekoč znan kot »jabolko ljubezni«. To ni imelo opraviti nič z njegovo strastno barvo ali sugestivno obliko. Ime izvira iz Italije, kjer so paradižnik imenovali pomi dei mori. Ko so to izrekli na glas, je Francozom zvenelo kot pomme di amour – ali po slovensko jabolko ljubezni.


Zanimivo je, da botanično spada med sadje, vendar ga je leta 1893 vrhovno sodišče v ZDA uvrstilo med zelenjavo zato, da so kmetje plačevali manjšo tarifo za transport. Iz Južne Amerike ga je k nam prinesel Krištof Kolumb, in to davnega leta 1498. Danes ga poznamo kot najhrano –in pridelujejo ga po vsem svetu, največ v Evropi (Sredozemlje) in seveda v Ameriki (tako Severni kot Južni). Naprodaj je skozi vse leto in z njim so dobro založeni tudi naši marketi in tržnice. Pri nas ga veliko pridelajo kmetje, pa tudi mestno prebivalstvo na svojih vrtičkih ali celo v večjih loncih na balkonu. Čas sajenja paradižnikovih sadik je konec maja, začetek junija, ko ima sonce že moč (toploto) in so tudi nočne temperature stabilne – le te ne smejo biti nižje od 12 stopinj C. Pri nakupu, izbiri sadik, izberimo tiste močne, temnozelene, ki imajo čvrsto steblo in liste blizu skupaj. Za sadike paradižnika je pomembno, da jih posadimo v toplo zemljo, na toplo sončno mesto.

Paradižnik

Pomembno je tudi, da jih nikoli ne posadimo na isto mesto kot preteklo leto in ne v zemljo, kjer je prejšnje leto uspeval krompir, ker vemo, da imata kar nekaj skupnih škodljivcev. Pri vzgoji lepe, čvrste sadike, ki bo tudi bogato obrodila, vedno upoštevajmo tri, za paradižnikovo zdravo in bujno rast potrebnih stvari: oporo, vodo in sonce. Opora – količki, h katerim jih privežemo s trakcem, nudijo paradižniku oporo. Posebno ob cvetenju in ob veliki rodnosti rabi paradižnik obilo vode, zato sadike dobro zalivajmo. Izkušeni pridelovalci paradižnika priporočajo odstranjevanje spodnjih listov, in to iz dveh razlogov: na spodnjih listih se najhitreje razvijejo bolezni (plesen), pride do gnitja in veselo se razmnožujejo škodljivci; ti listi porabijo tudi veliko energije, ki jih naj rastlina raje porabi za razvoj plodov. Pri odstranjevanju drugih listov upoštevajmo predvsem to, da bo po odstranitvi lista plodove bolj obsijalo sonce. Za obilnejši pridelek je priporičljivo odstranjevanje stranskih poganjkov, ker ti ne dajejo kvalitetnih plodov in še veliko energije odžrejo rastlini. Dobri pridelovalci znajo tudi vplivati na okus plodov, in sicer tako, da paradižnik »nahranijo« z gabezovimi listi – ne pa z raznimi kemikalijami, na katere prisegajo proizvajalci. Pri eko pridelavi znajo pridelovalci paradižnik obvarovati pred belo mušico tako, da okoli paradižnika nasadijo kričeče žametnice.

Pri obiranju plodov ste seveda odvisni od sorte posajenega paradižnika. Nekatere sorte lahko obirate že v začetku junija, druge pa vas razveseljujejo še v toplih septembrskih dneh.
Tisti, ki nimate vrta, lahko ravno tako vzgojite okusen paradižnik na svojem balkonu v velikem prostornem loncu! Rabi le zadosti sonca in seveda vode.
Po svojem okusu izbiramo tudi vrsto (zeleni, slivasti, češnjasti, mesnati …). Meso okroglega paradižnika vsebuje veliko sadne kisline in ima prijeten, osvežujoč okus. Mesnati paradižnik razvije trde plodove z manj sadne kisline, a z veliko »mesa«, okus je poln in sladkast. Ovalni paradižnik ima kot biser sijoče plodove rdeče barve, čvrsto in okusno meso z zelo malo semeni, je prijetnega sladkastega okusa in zaradi tega zelo priljubljen za pripravo solat. Paradižnik je torej primeren za uživanje v presni obliki ali za pripravo – vlaganje kot kečap, sok … V kulinariki so zelo priljubljeni tudi tako imenovani koktejl paradižniki. V vsakodnevni govorici jih imenujemo tudi češnjevec, cherry ali party paradižnik. Barva plodov je lahko rumena, rdeča ali oranžna.


Nasveti za nakup

Kupujmo le paradižnike z nepoškodovano lupino – kožico, plodovi naj ne bodo preveč mehki, nagniti ali drugače poškodovani. Pri nakupu bodimo pozorni na paradižnike, ki jih odtrgajo še zelene in jih pozneje dozorijo – tudi njihova barva je rdeča, vendar okus voden in pust! Kupljeni paradižnik lahko shranimo pri sobni temperaturi tri do pet dni, če ga shranimo v hladilniku, pa do enega tedna, vendar v tem času izgubi precej na aromi, kožica je zgrbančena in plod postane nekoliko trd. V hladilniku naj bo vedno zavarovan pred izsušitvijo – torej dobro zavit.

Sestavine paradižnika

Paradižnik vsebuje:

  • makro in mikro elemente (kalij, magnezij, krom, mangan, cink, železo …)
  • vitamin C, E, nekaj vitamina B
  • sadne kisline in sladkor
  • prehranske vlaknine
  • antioksidante likopen in karoten, ki je vir njegove rdeče barve

Paradižniki na vrtu

Likopen največ pripomore k zdravilnemu učinku paradižnika, razen tega je tudi odličen »uničevalec« prostega kisika v prostih radikalih. Zaradi tega ljudje, ki pogosteje jedo živila, bogata s temi antioksidanti, dokazano redkeje zbolevajo za številnimi vrstami raka, koronarno boleznijo srca, kapjo in sivo mreno. Po nekaterih trditvah se z zvišanjem zaužitih količin paradižnika znatno zmanjša tveganje za raka prostate, tveganje za nastanek agresivnih tumorjev na prostati pa se celo zmanjša za 50%, sicer so pa ta področja še vedno stvar obsežnih raziskav.

Zaradi močnega antioksidativnega učinka likopena in vitaminov C in E ima paradižnik pomembno vlogo pri zmanjšanju tveganja za nastanek bolezni srca in ožilja. Antioksidanti namreč močno zmanjšajo delovanje prostih radikalov oziroma preprečujejo poškodovanje celice in celične membrane. Taka zaščita pa zmanjšuje tveganje za nastanek vnetij in tako tudi napredovanje same ateroskleroze.


Olupki paradižnika imajo največ antioksidantov, zato je zelo pomembno čim večje razmerje med olupkom sadeža in notranjostjo sadeža. VENDAR PAZITE! Olupki kot zunanje varovalo ploda vsebujejo tudi največ pesticidov in drugih fitofarmacevtskih sredstev, škodljive bakterije … zato velja, da paradižnik pred uživanjem DOBRO UMIJEMO!

Paradižnik, tako surov kot termično obdelan, sodi med najpogosteje in najbolj vsestransko uporabljena živila v mediteranski kuhunji, ki jo uvrščamo med najbolj zdrave na svetu. Morda vas zanima, ali je za zdravje boljši surov ali termično obdelan paradižnik?
Vse oblike paradižnika so dragocene – odvisno pač, kaj želimo bolj izkoristiti – antioksidativni ali pa biološki vidik. Konzerviran ali posušen, pretlačen, v obliki soka, vkuhan kot kečap … je lahko vedno pri roki. Pri nakupu teh izdelkov bodite pozorni na embalažo – izberite po možnostih v stekleni embalaži, ker paradižnikova kislina lahko načne oblogo kovinske ali plastične embalaže!

Kuhan paradižnik je odličen borec proti povišanemu holesterolu in visokemu krvnemu tlaku, je pokazala raziskava, opravljena na univerzi ADELAIDE. Deluje namreč enako kot skupina zdravil, ki se uporablja za znižanje povišanega holesterola, nima pa stranskih učinkov, kot so bolečine v mišicah, slabost, v redkih primerih celo poškodbe živčevja. Skrivnost je seveda v veliki količini likopena – enkratnega antioksidanta. V te namene je učinkovitejši kuhan paradižnik, ne pa surov! Telo iz termično obdelanega paradižnika lažje absorbira večje količine likopena. Z zaužitjem 25 mg likopena se raven LDL – slabega holesterola, zniža kar za 10%, zatrjuje voditeljica raziskave dr. Karin Ried. Zadostno količino likopena organizem dobi že iz 500 ml paradižnikovega soka ali iz 60 g mezge.

Likopen je tudi v lubenici, guavi, papaji, rdeči grenivki, marelicah, plodovih šipka …, vendar v manjši količinah.
Zaradi visoke vsebnosti kalija ga ne priporočamo bolnikom na dializi. Paradižnik kot nizkokalorično živilo – 100 g surovega paradižnika vsebuje le 17 kkal, je zelo priporočljiv v raznih shujševalnih dietah.
Nekateri ljudje paradižnika ne prenašajo dobro. Ponavljajoče se ustne razjede in ekscemi so lahko znamenje, da vam paradižnik ne ustreza. Solanin v zelenem paradižniku lahko sproži tudi hudo migreno. Tisti, ki so na paradižnik alergični, ga ne smejo vključevati v svojo prehrano.


Še več o paradižniku boste našli tukaj.

SHARE