Lena Headey odkrito o depresiji

Lena Headey zelo odkrito govori o boju s poporodno depresijo, s katero se je spopadala v zadnjih letih, predvsem leta 2010 med snemanje serije Igra prestolov, v kateri igra zlobnico Cercei.


Lena Headey

»Mučila me je poporodna depresija, pa tega sploh nisem vedela,« je povedala o obdobju po rojstvu sina Wylieja. »Šla sem k zdravnici na rutinski pregled in kar planila v jok. Rekla mi je, da imam poporodno depresijo in odvrnila sem: Mar res? Zakaj pa to? Šla sem h krasnemu terapevtu, ki me je spravil v red, ampak med snemanjem prve sezone Igre prestolov sem bila v nekakšen čudnem stanju, ugotavljala sem, kaj sploh materinstvo je v tem osebnostno čudnem obdobju. Ni bilo lahko.«

Zanimivo, a ne gladko

O tem, zakaj tega ne skriva, dodaja: »O določenih stvareh se mi zdi čisto v redu govoriti, o določenih pa noče govoriti nihče. Moje mnenje je: če tega ne deliš z drugimi in se z njimi ne povežeš, se zaradi tega še bolj osamiš in to je slabo za vse. Kar sem se naučila z leti, je to, da moraš malce več posedeti sam s seboj in z drugimi, doreči vse, ob čemer se počutiš neprijetno. Ne govoriti, da je vse v redu, če ni. V življenju pač ne teče vse gladko, je pa zaradi tega bolj zanimivo.«

Še ena Weinsteinova žrtev

Sodi pa Lena tudi med ženske, ki so imele neprijetno izkušnjo s Harveyjem Weinsteinom, ki so ga zaradi številnih obtožb o spolnem nadlegovanju pred kratkim končno aretirali. Pravzaprav je imela kar dve, eno na Beneškem filmskem festivalu, eno pa v losangeleškem hotelu. »Prosil me je, da se usedem z njim, izrekel nekaj neprimernih opazk in se me dotaknil. Resnično sem bila šokirana, čeprav sem v smehu zamahnila z roko in skušala pozabiti na to. Pomislila sem, da gre za šalo. Rekla sem: Daj, no, prijateljček, to bi bilo tako, kot če bi poljubljala svojega očeta. Pojdiva na pijačo, nazaj k drugim. Nikoli več nisem nastopila v filmih, ki jih je on produciral.«


Naslednjič se je zgodilo med poslovnim zajtrkom. »Povprašal me je o mojem ljubezenskem življenju in pogovor sem speljala na nekaj manj osebnega. Potem je šel na stranišče in ko se je vrnil, je predlagal, da greva v sobo, ker naj bi mi dal scenarij. Ko sva šla do dvigala, se je energija spremenila, vse moje telo se je napelo in ko se je dvigalo vzpenjalo, sem mu rekla: Ne zanima me nič drugega kot delo. Prosim, ne misli, da sem vstopila sem zaradi kakršnegakoli drugega razloga. Nič se ne bo zgodilo. Ne vem, kaj me je prijelo, da sem v tistem trenutku tako odločno spregovorila, le občutila sem, da mi ne sme blizu. Po tem je utihnil in bil je besen. Odšla sva do sobe. Roke je imel za hrbtom. Korakal je pred mano. Počutila sem se povsem nemočno. Ker njegova kartica ni odprla vrat, je bil besen. Pospremil me je ven iz hotela in me zgrabil za roko. Plačal mi je prevoz in v uho zašepetal: Nikomur ne povej o tem. Usedla sem se v avto in zajokala.«