Kako odpustiti, ko se zdi to skorajda nemogoče?

Zamera do nekoga je eden najtežjih občutkov, s katerimi se moramo soočati. To, da se naučimo odpuščati, tudi ko se zdi to praktično neizvedljivo, je zato zelo pomembno tudi za nas same. Zaradi zamere lahko navsezadnje trpi tudi naše zdravje – najbolj obremenjeni organi in deli telesa v tem primeru so srce, ramena, prsni koš ter zgornji del hrbta. Če vam je znan občutek skrčenih ramen, težav z dihanjem ipd., ko pomislite na nekoga, ki vas je v preteklosti prizadel ali vam storil krivico, je verjetno čas, da se tudi sami odpravite na pot odpuščanja …


Zamera in odpuščanje

Poskušajte razumeti, zakaj je nekdo ravnal tako, kot je

Verjetno najpomembnejši prvi korak, ko gre za odpuščanje, je, da se poskušate vživeti v kožo tistega, ki vas je prizadel. To je lahko sicer čustveno zelo naporno, vendar se vam bo zagotovo splačalo. Seveda to ne pomeni, da poskušate poiskati izgovore za tistega, ki mu želite odpustiti, ali relativizacije stvari, ki so se zgodile. Gre zgolj in samo za poskus razumevanja določenih vzgibov, ki so človeka pripeljali do tega, da je storil tisto, kar je. Ta proces bo lažji, če boste imeli vseskozi v mislih, da je končni cilj odpuščanja ta, da osvobodite sami sebe.

Dovolite si izraziti svoja čustva

Da bi lahko predelali določena čustva, jih moramo najprej v polnosti čutiti. Obenem pa je svoja čustva pametno tudi »spraviti iz sebe«. To ne pomeni nujno, da se morate neposredno soočiti s tistim, ki mu poskušate odpustiti. Vi ste tisti, ki izbirate obliko soočanja s svojimi čustvi. Odlična možnost je lahko recimo ta, da greste v naravo – nekam, kjer boste zares povsem sami. In potem tisto, kar vas mori, preprosto izkričite iz sebe. Morda se vam zdi to malce preveč radikalno in čudaško, vendar vam zagotavljamo, da se boste na koncu počutili precej bolje.

Zelo koristno je tudi, da osebi, ki vas je prizadela, napišete pismo – ki ga seveda ni treba nikoli zares odposlati. Že sam prenos čustev iz vaše glave na papir je lahko izjemno osvobajajoč. Ste pravzaprav sami tista oseba, ki ji morate odpustiti? V tem primeru lahko seveda napišete pismo tudi sebi. Včasih je edina prava rešitev ta, da tista najbolj intenzivna in najbolj negativna čustva »prevedemo« v besede, sicer nas lahko grenijo vrsto let, ne da bi se tega povsem zavedali.


Poiščite pomoč, če je to potrebno

Za nekatere ljudi je lahko soočanje s travmatičnimi dogodki iz preteklosti tako naporno, da se na pot odpuščanja ne zmorejo odpraviti sami. Nikakor vas ne sme biti sram, če pri tem procesu potrebujete malce pomoči. Oporo lahko poiščete v svojih bližnjih, pogosto pa je še precej boljša možnost, če poiščete strokovno pomoč terapevta. Včasih lahko namreč z neznancem – še posebej, ko imamo občutek, da smo varni – odkrito spregovorimo o stvareh, ki jih sicer težko zaupamo tudi najbližjim, predvsem ko gre za zelo travmatične izkušnje.

Pomagajte si z vizualizacijo in bodite potrpežljivi

Zavedati se morate, da odpuščanje – predvsem ko gre za zelo hude stvari, ki so se vam zgodile – ni enkratno dejanje, ampak proces. Tako ne smete izgubiti motivacije, če se vam vmes zgodi, da dobite občutek, da so se negativni občutki, kot sta jeza in žalost, vmes še okrepili. To je pravzaprav povsem normalen sestavni del celotnega procesa odpuščanja. Ko vam bo težko, si lahko pomagate tudi z vizualizacijo. Predstavljajte si, da so zamera in z njo povezani negativni občutki, tako psihični kot fizični, nekakšno težko breme, ki vas tišči proti tlom. Nato si zamislite občutek, ki bi sledil, če bi nekdo to breme preprosto odstranil z vas. Če boste v mislih dolgo preigravali ta scenarij in se vanj čim bolj vživeli, bo odpuščanje prišlo precej bolj naravno …