Islandski lišaj – Zdravilo za blaženje dražečega kašlja

Islandski lišaj (Cetraria islandica), ki ga najdemo skoraj po vsej severni polobli, je dobil ime po Islandiji, kjer so ga prvi uporabili za zdravljenje. Na severu Evrope ga uporabljajo tudi kot hrano za pripravo močnika ali pa zmletega v prah dodajajo krušni moki. Sicer pa je islandski lišaj tudi pomemben vir hrane za severne jelene, ki so domača žival Laponcev in ljudstev severne Sibirije. Podobno kot islandski lišaj za lajšanje kašlja danes uporabljamo tudi nekatere druge vrste lišajev, na primer gozdni lišaj (Usnea barbata).


Islandski lišaj

Islandski lišaj v naravi

Islandski lišaj raste na tleh v obliki blazinic. Je do 10 centimetrov visoka steljčnica, ki je s kratkimi nitastimi nepravimi koreninami pritrjena na zemljo. Zgornja stran steljke je olivno zelena in usnjata, spodnja je zelena ali sivobela in ima svetle jamaste vdolbinice. Islandski lišaj je simbiozen organizem glive in alge. V notranjosti steljke je rahel preplet hif, tam je tudi alga, na površini zgoraj in spodaj pa je gost preplet hif, ki preprečujejo izhlapevanje vode. Islandski lišaj je najbolj razširjen v tundrah severne Evrope in Azije. Raste po goščavah, na pobočjih, v gorah in svetlih gozdovih. Nabiramo ga od maja do septembra, vendar le v zelo suhem vremenu.

Delo sluzi

Sluzi so polisaharidi, ki v vodi nabreknejo. Pri islandskem lišaju sta to predvsem lihenin in izolihenin. Sestavljena sta iz glukoznih enot, ki so z eno do tremi ali eno do štirimi vezmi povezane v razvejano verigo. Pri izoliheninu gre za α-glikozidno vez (kot pri škrobu), pri liheninu pa za β-glikozidno vez (kot pri celulozi). V sluzi je še nekaj galaktomananov (polisaharidov iz galaktoze in manoze) ter nekaj kislih polisaharidov, ki vsebujejo glukuronsko kislino. Islandskemu lišaju dajejo grenak okus lišajske kisline, predvsem fumaroprotocetrarna kislina, katere vsebnosti v lišaju je do šest odstotkov ter protolihesterinska kislina (do 1,5 odstotka).

Vodni izvleček deluje le šibko protimikrobno, prečiščena protolihesterinska kislina pa močno zavira rast po Gramu pozitivnih bakterij ter delovanje dveh encimov, 5-lipoksigenaze, ki sodeluje pri sintezi vnetnih hormonov levkotrienov, ter reverzne transkriptaze HIV-1, ki jo povzročitelj aidsa nujno potrebuje za svoj razvoj. Protolihesterinska kislina v koncentraciji pod 60 µg/mL prepreči razmnoževanje bakterije Helicobacter pylori, ki je povzročitelj rane na želodcu in dvanajstniku. Izmed različnih vrst lišajskih kislin rast bakterij najmočneje zavira usninska kislina, ki je aktivna že v koncentraciji 32 µg/mL. Usninske kisline je v islandskem lišaju le malo, več pa v drugih vrstah lišajev (na primer Usnea barbata, po katerem je usninska kislina dobila ime, in Cladonia arbuscula).


Islandski lišaj - cetraria islandica

Islandski lišaj uspešno pomirja kašelj

Protolihesterinska in lobarna kislina, ki zavirata encim 5-lipoksigenazo, v enakih koncentracijah zavirata tudi rast rakavih celic ali pa rakave celice celo uničita. Na nerakave celice delujeta šele v večji koncentraciji. Polisaharid galaktomanan in vitro aktivira imunski sistem, kar so potrdili tudi v in vivo raziskavi. Pri tem so ugotovili, da na delovanje imunskega sistema vpliva snov z molsko maso 2.000 kD, ki so jo poimenovali Ci-3.

Lichen islandicus je droga, ki jo predstavlja posušena steljka islandskega lišaja. Uporabljamo jo za umirjanje vnete ustne in žrelne sluznice ter pri spremljajočem suhem kašlju. Sluzi zaščitijo sluznico pred draženjem, lišajske kisline pa delujejo blago protimikrobno. Pri pljučnih boleznih mehča in pomaga odstraniti sluz, ki se nabira v dihalnih poteh. Primerna je tudi za spodbujanje teka ter pri premajhnem izločanju prebavnih encimov. Za blaženje suhega kašlja naj bi bile zaželene sluzi, ki tvorijo na sluznici zgornjih dihalnih poti zaščitni sloj, tek pa spodbujajo grenčine.

Islandski lišaj ima še vrsto zdravilnih učinkov. Spodbuja izločanje mleka pri doječih materah, normalizira izločanje žolča, blaži vnetja prebavil, uravnava prebavo in izločanje želodčne kisline ter odpravlja slabokrvnost.

Čaj iz islandskega lišaja za zgornji del dihal

Pri boleznih zgornjih delov dihalnih poti skuhamo tri do osem gramov droge v četrt litra vode ter tako pripravljen čaj iz islandskega lišaja po majhnih požirkih uživamo ves dan po potrebi. Enako učinkoviti, vendar bolj enostavni za uporabo so pripravki za lizanje, na primer pastile. Te moramo v ustih počasi raztopiti. Grenčico za spodbujanje teka si pripravimo tako, da namočimo en do dva grama droge v mrzli vodi ali pa jo prelijemo z vročo vodo (vendar brez kuhanja).


V ljudski medicini uporabljajo nekoliko ohlajen čaj iz islandskega lišaja za obkladke pri golšavosti, posušen in uprašen lišaj pa za posipanje ran.

Za islandski lišaj ni znano, da bi povzročal kakršnekoli neželene učinke tudi po dolgotrajnejši uporabi v terapevtske namene. V severnih deželah, predvsem na Finskem, so ga v času pomanjkanja uporabljali tudi v prehrambne namene. Raziskave na podganah so pokazale, da trimesečno uživanje hrane, ki vsebuje eno četrtino primešanega islandskega lišaja, povzroči ledvične okvare. Za okvare je verjetno kriv svinec in druge težke kovine, ki so v lišajih. Preveliki odmerki in dolgotrajno jemanje lahko povzročijo razdraženost želodca in črevesja ter motnje v delovanju jeter.

Neželeni učinki islandskega lišaja?

Posebnih nevarnosti pri uporabi islandskega lišaja ne poznamo. Zaradi pomanjkanja podatkov o uporabi med nosečnostjo in dojenjem pa uživanja v tem obdobju ne priporočamo brez zdravniškega posveta.

Opravili so le dve klinični raziskavi o učinkovitosti islandskega lišaja. Žal nista bili kontrolirani. Pri prvi so pri 86 izmed 100 bolnikov z vnetjem žrela, grla in bronhialnih bolezni, starih med sedem in 85 let, opazili izboljšanje pri vnetju grla. Vsake dve do tri ure so prejemali pastile s 160 mg vodnega izvlečka. Preiskava je trajala štiri dni do tri tedne.


Pri drugi, primerjalni, dvojno slepi raziskavi so dajali izvleček islandskega lišaja 63 bolnikom, ki so prestali operacijo nosnega septuma. Zaradi operacije so bili prisiljeni dihati skozi usta in so imeli izsušeno in vneto ustno sluznico. Zdravljenje se je začelo dan po operaciji in je trajalo pet dni. Pri vseh bolnikih so se med zdravljenjem z islandskim lišajem bolezenski znaki zmanjšali. Učinkovit je bil že odmerek 48 mg vodnega izvlečka lišaja, prejetega desetkrat dnevno v obliki pastil (približno 500 mg izvlečka dnevno).

*****************