Hrana bogov

Jesensko-zimski čas je sezona za kaki, čudoviti sadež, ki je v slovenski kuhinji še neizkoriščeno bogastvo. Bogat je z vitaminoma A in C ter z rudninami: kalijem, kalcjem in železom.


Kaki

Domovina kakija je pravzaprav Daljni vzhod – Japonska, kjer ga imenujejo ‘hrana bogov’, in Kitajska. V antični Kitajski so sadež uporabljali za odpravo ‘mačka’ in kot posladek. Danes ga v Evropi gojijo predvsem v Sredozemlju (Italija, Španija), raste pa tudi v Sloveniji, na Primorskem.
Novo sorto so razvili v Izraelu, v dolini Sharon, po kateri se imenuje tudi sadež (sharon).

Značilno za meso te sorte je, da ust ne vleče skupaj (sicer edina slaba stran ne dovolj zrelega oz. neuležanega kakija, kar marsikoga odvrne od uživanja). Plodovi te vrste so užitni že takrat, ko so še trdi, so prijetnega sladkega okusa, brez pešk in jih ni potrebno lupiti. Okus je prijeten in nas spominja na kombinacijo melone in breskve.

Zrel kaki ima čudovit harmoničen, medenast okus, ki pravzaprav ni primerljiv z nobenim drugim sadežem. Jemo ga lahko surovega – tako, da odrežemo vrh in ga izdolbemo z žličko, nekatere sorte lahko jemo tudi z lupino. Druga možnost je, da ga kuhamo. Dodajamo ga lahko tudi k pikantnejšim zelenjavnim in tudi sadnim solatam. Iz mesa kakija, ki ga pretlačimo, lahko pripravimo čudovite omake k mesu ali sladke omake (marmelade) k sladicam. Kaki lahko ponudimo še kot peno (kombinirano z jogurtom), kremo in seveda kot sladoled. Posebno okusno je kakijevo meso v kombinaciji z izbranim konjakom ali rumom. Kot posebnost je tudi v portskem vinu.


Kaki tudi sušimo. Posušeni krhlji so zelo prijetnega sladkega okusa. Jemo jih samostojno, v sladicah, ali pa jih dodamo v sadne kruhe. Nekateri prisegajo tudi na kandirani kaki.

SHARE