Dva načina spopadanja z duševno bolečino

Vsi smo se že kdaj spopadali z duševno bolečino, najsi je šlo za boleč razhod, izgubo prijatelja ali družinskega člana ali neuslišano ljubezen.


Bolečina je bolečina in nima mere, kar prizadane nekoga, se morda koga drugega sploh ne bi dotaknilo, na življenjske preizkušnje se skratka odzivamo različno. Običajno se izkaže, da rek o času, ki zaceli vse rane, drži, vendar ne vedno. Z duševno bolečino se včasih uspešno spopademo, da ta naposled mine, spet drugič pa nas lahko ohromi. Če se stopnjuje in preraste v anksioznost in depresijo, si je vsekakor priporočljivo poiskati pomoč specialista, nekaterim pomaga pogovor s psihologom ali psihoterapevtom, drugi prisegajo na psihiatra in zdravljenje z antidepresivi, spet tretji se s tem uspešno spopadajo sami.

Duševna bolečina

Kakorkoli, če je bolečina prehuda in se nam začnejo porajati misli na samomor, je nujno, da si takoj poiščemo zdravniško pomoč. Kadar smo namreč psihično povsem na tleh, naše misli in odločitve še zdaleč niso racionalne, zato je prav, da spustimo koga blizu in pustimo, da nam pomaga. Če se tudi sami, kot toliko drugih ljudi, spopadate z duševno bolečino, poskusite z naslednjima metodama, morda vam bo katera pomagala.

  1. Bodite prisotni

Ko začutite, da vas začenja prežemati kakšno čustvo, občutek brezvrednosti, zamere, praznine ali osamljenosti, se mu popolnoma prepustite. Občutiti svoja čustva pomeni, da smo prisotni, kadar se pojavijo. Ne manipulirajte z njimi in ne poskušajte jih nadzorovati, namesto tega jih raje upoštevajte. Ko boste na tak način prisotni, kadar vas bodo zajela občutja manjvrednosti in žalosti, se bodo najverjetneje odprle tudi stare rane, spomnili se boste kakšnega neprijetnega dogodka iz otroštva itd.


Pomembno je, da tega ne sprejemate z občutkom sramu, vedite namreč, da je vsako čustvo, ki se pojavi, ne glede na to, kakšno je, samo vaše. Vedite, da s tem čustvom ni nič narobe, poleg tega se zavedajte, da tudi z vami ni nič narobe. Popolni ste takšni, kakršni ste, in to si povejte, kot bi to govorili majhnemu otroku. Povejte si, da je z vami vse v redu, da se imate radi in da ste tam.

Sliši se kot nekaj, kar je že stokrat prežvečeno, ampak dejstvo je, da je ljubezen, ki jo nosimo v sebi, naše najmočnejše orodje za celjenje duševnih ran.

  1. Kričite v blazino

Dokazano je, da kričanje deluje sprostitveno na celo telo in nas pomiri, kadar smo v stresu. Razlog za to se skriva v vzgoji in našem načinu življenja, kjer si čustva premalo izkazujemo, jih zanemarjamo in tlačimo, vendar to ni rešitev, saj se samo nabirajo. Vsi si želimo, da bi nas drugi videli v dobri luči, zato si ne dovolimo takšnih in drugačnih spodrsljajev, marsikaj mirno požremo, četudi bi bilo edino smiselno, da bi se v dani situaciji razburili itd. Nekateri verjamejo, da bo njihovo življenje lepše, če bodo svojo jezo zatirali in ignorirali, vendar tako preprosto ne gre. Tudi če niste jezni, vendar ste samo napeti, lahko kričanje prinese olajšanje, sprostitev in katarzo.

Zgrabite torej prvo blazino, ki vam pride pod roke, zakopljite obraz vanjo in kričite, kolikor vas je volja. Končajte šele takrat, ko se vam bo zdelo, da ste končali. Kričite lahko seveda tudi brez blazine, vendar to počnite kje na samem, denimo v gozdu, sicer obstaja velika verjetnost, da bodo sosedje klicali policijo. Vsekakor pa ne pozabite: popolni ste natanko takšni, kakršni ste.