Čudežni fižolčki!

Fižol spada med stročnice in je bogat vir dietnih vlaknin, ki imajo ugoden vpliv na raven krvnega sladkorja. Upočasni tudi prebavo. Posledica je bolj postopno dviganje in upadanje krvnega sladkorja in enakomernejša raven energije. Fižol je stari znanec slovenske kuhinje, saj je tako ali drugače prisoten na naših mizah pa naj gre za fižolovo juho, joto, mineštro in druge enolončnice ali za repo s fižolom, matevža, solato in celo sladice.


Fižol

Ta prastara rastlina izvira iz Srednje in Južne Amerike. V Evropi ga stari spisi omenjajo okoli leta 1550. Naši predniki so ga začeli gojiti šele v 17. stoletju. Danes je fižol razširjen po vsem svetu in marsikje služi kot osnovno živilo. Razširjenih je več tisoč novih hibridov, z boljšimi lastnostmi za skladiščenje, kuhanje in seveda z večjim pridelkom.

Fižol je bogat vir beljakovin (8,4 odstotka), ogljikovih hidratov, rudnin in dietnih vlaknin (6,7 odstotka), zato je v vseh oblikah vegetarijanske prehrane odlična zamenjava za beljakovine živalskega izvora (meso, jajca, mleko).

Starejše sorte fižola je priporočljivo pred kuhanjem namakati. Z namakanjem skrajšamo čas kuhanja in preprečimo pokanje. Nekatere nove vrste – hibridi ne potrebujejo namakanja in so skuhane v slabi uri. Zanje je značilno, da vsebujejo manj škroba in so zato primerne za solate in pireje. Fižol kuhamo z veliko vode. Vrste fižola se med sabo razlikujejo po barvi, obliki in velikosti zrn ter po okusu in času kuhanja. Naše gospodinje največ uporabljajo naslednje vrste fižola:
BELI FIŽOL je udomačeno ime za različne vrste dozorelih, posušenih zrn, od bele do krem barve. V glavnem je uporaben za pripravo enolončnic in juh ali kot pretlačen z dišečimi zelišči, s poprom in limoninim sokom. Najmanjša sorta belega fižola – fižolica se v Franciji uporablja za pripravo svetovno znane jedi cassoulet, v Združenih državah Amerike pa za pripravo znanega ‘bostonsko pečenega fižola’. Majhna zrna med kuhanjem obdržijo svojo obliko, zato ga veliko uporabljamo za pripravo različnih solat in v kombinaciji s testeninami. RDEČI FIŽOL je srednje velikozrnat, lepe rdeče barve. Ima nekoliko sladkast, kostanju podoben okus. Prav zaradi okusa je primeren tudi za pripravo sladic – tort.
KIDNEY je sorta, ki nam je dobro poznana. Lupina je lahko rožnate do temno rdeče barve. Iz njega se pripravi znana mehiška jed chilli con carne.
BARLOT je rdeče pikčasti fižol, ki ga radi primešamo grenkim solatam (radič, repa, kitajsko zelje …)
ADZUKI je v Sloveniji manj znani fižol. V Aziji in na Vzhodu ga uporabljajo za pripravo mezge in moke. Oba izdelka pa tudi pri nas dobro poznajo vegetarijanci, uporabljajo pa ga tudi pri nekaterih komplementarnih oblikah zdravljenja s hrano.
ČRNI FIŽOL z belim jedrom je kot suh zelo trd, a se razmeroma hitro skuha. Ima nekoliko sladek okus. V glavnem ga uporabljamo za juhe, enolončnice, solate, pireje in paštete.


Fižol vsebuje tudi veliko železa in tako lahko tekmuje z belim mesom ali ribami, hkrati pa vsebuje tudi veliko folne kisline. Obe snovi sta izrednega pomena v prehrani vegetarijancev. Konzerviran fižol pri konzerviranju izgubi večino vitaminov, ne pa tudi rudnin, poleg tega mu je dodana sol, kar izniči učinek kalija.

*****************